Nobelovec, ki je v govedini in mleku iskal povzročitelja raka na črevesju

Mongoli pojedo ogromno rdečega mesa, pa imajo enega najnižjih deležev raka na debelem črevesju na svetu. Japonci in Južnokorejci so ga desetletja jedli malo, potem pa je po vojni uvoz evropske govedine skokovito narasel in z zamikom 15 do 20 let je poskočil tudi rak na črevesju. Je to naključje? Mož, ki je za svoje odkritje o virusih in raku prejel Nobelovo nagrado, je bil prepričan, da ni.

Znanka, upokojena učiteljica, je pred leti prebrala naslov, da "mleko povzroča raka", in ga čez noč izločila iz jedilnika. Brez jogurta, brez sira, brez mleka v kavi. Ko je čez nekaj mesecev pri kliničnem dietetiku omenila, da se počuti utrujeno in da jo skrbijo kosti, jo je ta presenetil z vprašanjem, ali ve, da večina raziskav kaže ravno nasprotno, namreč da so mlečni izdelki povezani z nekoliko manjšim tveganjem za raka na debelem črevesju. "Naslov je bil glasnejši od dokazov," je pozneje rekla. Njena izkušnja lepo pokaže, zakaj je pri zgodbi o Haraldu zur Hausnu treba ločiti med drzno hipotezo in tem, kar znanost danes res ve.

Otroško vprašanje, ki je presenetilo raziskovalca

Ideja, da imajo pri rakavih obolenjih prste vmes mikroorganizmi, ni nova. Pred nekaj leti pa jo je na naslovnice spet postavila deklica iz Manchestra. Priznani raziskovalec raka Michael Lisanti, tedaj vodja raziskovalne enote za raka dojke na Univerzi v Manchestru, je hčerki Camilli pripovedoval, s čim se ukvarja in kako težko je najti zdravilo proti raku. Deklica ga je preprosto vprašala, zakaj raka ne zdravijo z antibiotiki, tako kot druge bolezni. Otroška logika se je sprva zdela naivna, a Lisanti se je odločil, da jo preveri.

Skupaj s sodelavci je preizkusil pet vrst antibiotikov, med njimi tudi doksiciklin, ki se sicer uporablja proti aknam, na celičnih linijah osmih vrst tumorjev. Štirje so v laboratoriju uničili tako imenovane rakave matične celice, saj antibiotiki ovirajo delovanje mitohondrijev, "elektrarn" teh celic. Raziskava je bila januarja 2015 objavljena v reviji Oncotarget, mediji, zlasti tračarski, pa so na veliko pisali o "odkritju" male Camille. Pomembno je poudariti, da gre za laboratorijske poskuse na celicah in da antibiotiki danes niso uveljavljeno zdravljenje raka.

Zanimivo je, da medicina preučuje tudi obratno pot: nekatere viruse, tako imenovane onkolitične viruse, raziskovalci prilagodijo tako, da napadajo rakave celice. Virus proti tumorju? Za nekatere vrste raka se to že uporablja, za večino pa so raziskave še v teku.

Nobelovec, ki je virusom sledil desetletja

Na srečo se zgodba ni ustavila pri antibiotikih, pač pa se je svet ob njej spomnil na delo znanega nemškega virologa. Da je lahko za nekatere najhujše tegobe človeštva kriv virus, je več desetletij opozarjal tudi nemški virolog in zdravnik dr. Harald zur Hausen z Nemškega centra za raziskave raka (DKFZ) v Heidelbergu. Že v sedemdesetih letih je postavil hipotezo, da raka materničnega vratu povzroča humani papilomski virus (HPV), in jo kasneje tudi dokazal. Leta 2008 je za to odkritje prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino. Na njegovih spoznanjih temelji cepivo proti HPV, ki je na trgu od leta 2006 in danes po vsem svetu varuje milijone mladih. Umrl je leta 2023.

Ko je dokazal, da virus lahko sproži raka materničnega vratu, se je zur Hausen vprašal, ali bi lahko podobni povzročitelji stali tudi za drugimi pogostimi raki. Njegova pozornost se je usmerila na rak debelega črevesa in danke, ki je tudi v Sloveniji med najpogostejšimi.

Mongolija, Indija in Japonska: kaj so nobelovcu povedale številke

Vrsta raziskav povezuje uživanje rdečega mesa (govejega, telečjega, svinjskega, ovčjega, konjskega) z večjim tveganjem za kolorektalnega raka. Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC) pri Svetovni zdravstveni organizaciji je leta 2015 predelano meso uvrstila med dokazano rakotvorne dejavnike, rdeče meso pa med verjetno rakotvorne. Več o tem smo pisali v članku Ali meso poveča tveganje za številne bolezni?

Zur Hausna pa ni zanimalo le to, ali je meso tvegano, ampak zakaj so med državami tako velike razlike. Opazil je nekaj nenavadnih vzorcev:

• Indija: večina prebivalcev iz verskih razlogov ne je govedine in rak na debelem črevesju je tam razmeroma redek.
• Mongolija: rdečega mesa pojedo zelo veliko, a gre predvsem za meso jakov, zebujev, ovac in konj, ne pa evropskega domačega goveda. Rak na črevesju je tam redek.
• Japonska in Južna Koreja: po drugi svetovni vojni in korejski vojni se je uživanje govedine močno povečalo, približno 15 do 20 let pozneje pa je močno narasel tudi rak na debelem črevesju.

Iz tega je sklepal, da tveganja morda ne prinaša rdeče meso na splošno, ampak nekaj, kar je značilno prav za evrazijsko mlečno govedo. Svoja razmišljanja je predstavil tudi na srečanju Nobelovih nagrajencev v Lindauu. Seveda gre za primerjave med državami, ki se razlikujejo še v marsičem: v genetiki, prehrani, telesni dejavnosti, kajenju in dostopu do zdravstvenih pregledov. Takšne opazke so izhodišče za hipotezo, ne pa njen dokaz.

Govedina, mleko in skrivnostni krožci DNK

Zur Hausen in njegova sodelavka Ethel-Michele de Villiers sta nato v vzorcih goveje krvi in mleka iskala morebitnega povzročitelja. Našla sta majhne krožne molekule DNK, ki jih ne moremo uvrstiti med klasične viruse, sorodne pa so nekaterim bakterijskim plazmidom. Poimenovala sta jih "dejavniki govejega mesa in mleka" (angl. Bovine Meat and Milk Factors, BMMF).

Leta 2021 je raziskovalna skupina v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences (PNAS) poročala, da so beljakovine BMMF našli v tkivu ob tumorjih bolnikov z rakom na debelem črevesju, in sicer v bližini vnetnih celic (makrofagov). Po njihovi razlagi bi BMMF lahko desetletja vzdrževali tiho, kronično vnetje v črevesni sluznici, pri katerem nastajajo reaktivne kisikove spojine, te pa povečujejo možnost poškodb DNK. Zato jih je zur Hausen imenoval posredni karcinogeni: ne povzročitelji raka v ožjem smislu, temveč možni spodbujevalci. Tako je ugotovitve predstavil tudi DKFZ v sporočilu za javnost.

Hipoteza je zanimiva in laboratorijski rezultati so jo podprli, potrjena pa še ni. Avtorji so sami poudarili, da bodo potrebne nadaljnje raziskave, in nobena zdravstvena organizacija zaradi BMMF za zdaj ne priporoča posebnih sprememb prehrane.

Kaj pa mleko? Tu se stroka ne strinja

Dr. zur Hausen je menil, da ima podoben vpliv kot govedina tudi mleko evropskih krav. Na tej točki pa je treba biti pošten do bralca: večina velikih raziskav kaže drugačno sliko. Pregled in metaanaliza epidemioloških študij v reviji Advances in Nutrition je pokazala, da je večje uživanje mlečnih izdelkov in mleka povezano s približno 20 % manjšim tveganjem za raka na debelem črevesju. Podobno je ugotovila tudi obsežna britanska raziskava Million Women Study, objavljena v reviji Nature Communications, ki je ta učinek pripisala predvsem kalciju. Tudi Svetovni sklad za raziskave raka (WCRF) ocenjuje, da mlečni izdelki tveganje za kolorektalnega raka verjetno zmanjšujejo.

Mleka in mlečnih izdelkov zaradi BMMF hipoteze torej ni treba izločiti iz prehrane. Za večino ljudi so dragocen vir kalcija, beljakovin in vitaminov skupine B.

Kurkuma in cimet: zanimiva, a ne čudežna

Če k indijski prehrani z malo govedine dodamo še kurkumo in cimet, ki sta tam pogosto v uporabi, se hitro zdi, da imamo pred sabo razlago, zakaj je raka na črevesju v Indiji razmeroma malo. Mamljivo, a previdno: kurkumin, glavna učinkovina kurkume, ima v laboratorijskih raziskavah protivnetne in antioksidativne lastnosti, vendar se iz črevesja slabo vsrka, raziskave na ljudeh pa po navedbah ameriškega Nacionalnega centra za komplementarno in integrativno zdravje (NCCIH) ne potrjujejo, da bi preprečeval raka. Kako jo uporabiti, da bo v jedi kar najbolj koristna, smo opisali v članku Kurkuma je superzdravilo le, če jo znate pravilno uporabiti.

Podobno velja za cimet, ki ga NCCIH preučuje predvsem v povezavi s krvnim sladkorjem. Pri cimetu je pomembna tudi vrsta, saj kasija vsebuje precej več kumarina kot cejlonski cimet, o čemer več preberete v članku Ste vedeli, da obstaja škodljiv in zdrav cimet? Obe začimbi sta odlična popestritev jedilnika, nadomestek za zdrav način življenja in preventivne preglede pa nista.

Kaj lahko naredite že danes

Ne glede na to, ali se bo zur Hausnova hipoteza nekoč potrdila, so ukrepi, ki zmanjšujejo tveganje za raka na debelem črevesju, dobro znani in podprti z dokazi:

• Omejite predelano meso (salame, hrenovke, šunko, slanino) in bodite zmerni pri rdečem mesu. Nacionalni inštitut za javno zdravje uživanje več kot 300 gramov rdečega mesa in mesnih izdelkov na teden označuje kot tvegano.
• Meso pripravljajte nežneje. Pri peki na odprtem ognju in zažganih delih nastajajo škodljive spojine, kar smo opisali v članku Nevarnosti, ki vam jih o žaru ni nihče povedal.
• Na krožnik povabite več vlaknin: polnozrnata žita, stročnice, zelenjavo in sadje. Tudi o vlogi maščob pri tveganju za raka smo že pisali v članku Prehrana z visoko vsebnostjo maščob in tveganjem za raka.
• Ostanite telesno dejavni, omejite alkohol in ne kadite.
• Odzovite se na vabilo v Program Svit. Državni presejalni program za ljudi od 50. do 74. leta s preprostim testom blata, ki ga opravite doma, išče sledi prikrite krvavitve in lahko odkrije predrakave spremembe, še preden se razvije rak.

Več o dr. Haraldu zur Hausnu si lahko ogledate v spodnjem kratkem videu. Vsi pa lahko upamo, da bodo raziskave, ki jih je začel, čim prej obrodile sadove.

Še to ...

Ko je dr. zur Hausen prejel Nobelovo nagrado, je dobil čestitke z vsega sveta, njegove ideje o govedini in raku na črevesju pa so dolgo ostajale bolj na obrobju zanimanja. Paradoksalno je, da je širša javnost o povezavi med mikroorganizmi in rakom začela več govoriti šele, ko so tračarske revije objavile drobno zgodbo o osemletnici, ki je očetu predlagala zdravljenje raka z antibiotiki. Včasih znanosti pomaga tudi otroško vprašanje.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.