
Po nekaterih ugotovitvah lahko že preprost pogled na dlani in nohte razkrije, ali nam primanjkuje vitaminov, ali ima ščitnica težave, ali pa gre le za posledico mraza in pogostega umivanja rok.
Poglejte svoje roke. Koliko časa je minilo, odkar ste jih res natančno pogledali – ne le, da bi preverili, ali se vam mudi pomivati posodo, ampak da bi jih opazovali kot pokazatelj tega, kaj se dogaja v vašem telesu? Koža na rokah je med najbolj izpostavljenimi deli telesa: izpostavljena je mrazu, vodi, čistilom in soncu, zato pogosto prva pokaže, da nekaj v telesu ni uravnoteženo. Dobra novica je, da večina sprememb na rokah ni razlog za skrb, ampak preprost namig telesa, da potrebuje malenkost drugačno skrb – več vode, drugačno hrano ali manj agresivno milo.
Znano je, da je marsikdo med nas že imel podobno izkušnjo, kot jo je opisala znana britanska voditeljica in TV-osebnost Davina McCall, ki je javno spregovorila o tem, kako so ji suhe, razpokane roke in lomljivi nohti dolgo časa povzročali skrbi, dokler ni z zdravnikom ugotovila, da gre preprosto za posledico hormonskih sprememb in pomanjkanja določenih hranil v tistem obdobju življenja. Njena izkušnja je dober opomnik, da znaki na koži pogosto niso razlog za plašenje, ampak povabilo, da telesu prisluhnemo – po potrebi pa se o tem pogovorimo tudi z zdravnikom.
Koža na dlaneh in prstih ima manj lojnic kot koža na drugih delih telesa, zato se hitreje izsuši in težje obnavlja svoj zaščitni sloj. Po podatkih Ameriške akademije za dermatologijo (AAD) je pogosto umivanje rok, izpostavljenost mrzlemu zraku in uporaba agresivnih čistilnih sredstev eden najpogostejših vzrokov za suho in razpokano kožo na rokah, pri čemer so še posebej izpostavljeni poklici, kjer si ljudje pogosto umivajo ali namakajo roke v vodi – na primer frizerji, medicinske sestre, kuharji in čistilke.
Kot smo že pisali na Vemkajjem.si, je razlika med suho in dehidrirano kožo pomembnejša, kot se zdi na prvi pogled – suha koža pomeni pomanjkanje naravnih olj, dehidrirana pa pomanjkanje vode, in obe stanji lahko prizadenejo prav roke, kjer je zaščitna pregraja kože najbolj izpostavljena.
Po nekaterih ugotovitvah strokovnjakov lahko trajna suha in luskasta koža na rokah, ki se ne izboljša z vlažilno kremo, nakazuje tudi na pomanjkanje določenih hranil. Ameriška akademija za dermatologijo med možnimi vzroki izrecno navaja pomanjkanje vitamina D, vitamina A, niacina, cinka ali železa, ki lahko privede do izrazito suhe kože.
To se ujema tudi z ugotovitvami, ki smo jih predstavili v članku Zaradi pomanjkanja teh hranil lahko zbolite, kjer smo pojasnili, da je suha koža eden od pogostih znamenj pomanjkanja cinka, ki ga telo potrebuje za celjenje ran in zdravo kožno pregrado. Podobno smo v članku Kako veste, da jeste premalo zdravih maščob? opisali, da je suha, razpokana koža brez sijaja pogosto eden prvih znakov pomanjkanja omega-3 maščobnih kislin, ki so ključne za vlažnost in elastičnost kože.
Eden manj znanih, a medicinsko dobro podprtih dejstev je, da lahko trajno suha koža, ki ne izgine kljub negi, nakazuje tudi na počasnejše delovanje ščitnice (hipotiroidizem). Ščitnica namreč uravnava presnovo v celotnem telesu, vključno s hitrostjo obnavljanja kožnih celic, zato se njena motnja pogosto najprej pokaže ravno na koži.
To smo podrobneje opisali že v članku Kaj ščitnični hormoni počnejo našemu telesu?, kjer smo navedli, da gre suha koža pogosto z roko v roki z utrujenostjo, občutkom mraza in izpadanjem las, kadar ščitnica dela prepočasi. Podobno smo zapisali tudi v članku 4 pogosti, a malo znani vzroki utrujenosti, kjer hipotiroidizem opisujemo kot stanje, ki povzroča utrujenost, povečanje telesne teže, suho kožo in zaprtje, a se simptomi razvijajo tako počasi, da jih marsikdo pripiše preprosto staranju ali stresu.
Če torej opazite, da je vaša koža na rokah trajno suha in se ne izboljša kljub redni negi, hkrati pa ste pogosto utrujeni in vas zebe tudi v toplem prostoru, je smiselno, da o tem povprašate zdravnika – krvni test za delovanje ščitnice (TSH) je preprost in razmeroma cenovno dostopen.
Medtem ko same dlani in posamezni prsti niso "povezani" z določenimi notranjimi organi na način, kot to včasih zasledimo v ljudskih razlagah, pa imajo spremembe na nohtih dejansko priznano mesto v klinični medicini – in to že od antike. Eden najstarejših in najbolj zanesljivih znakov v medicini se imenuje nabreklost prstov ali "watch-glass nails" (nohti v obliki urnega stekla), ki ga je prvi opisal že Hipokrat pred približno 2.500 leti.
Po podatkih Cleveland Clinic gre za stanje, pri katerem nohti postanejo širši, bolj zaobljeni in kot napihnjeni – podobni obrnjeni žlici – kar je pogosto znak osnovne zdravstvene težave, ki potrebuje zdravniško oceno, na primer pljučne bolezni. Znanstvena pregledna študija, objavljena v reviji Lung India, navaja, da je nabreklost prstov povezana zlasti s pljučnimi in srčnimi obolenji, pri čemer pa gre poudariti, da je ta znak razmeroma redek in da ga lahko zanesljivo prepozna le zdravnik ob kliničnem pregledu – sam po sebi torej ni razlog za skrb, dokler ga ne potrdi strokovnjak.
Veliko bolj pogoste in vsakdanje spremembe na nohtih smo že podrobno opisali v članku Kaj o vašem zdravju razkrivajo nohti?, kjer smo pojasnili, da so krhki in razcepljeni nohti pogosto povezani s počasnejšim delovanjem ščitnice, medtem ko lahko suhi in drobljivi nohti nakazujejo pomanjkanje vitaminov A, C in biotina (vitamin B7).
Marsikdo pozna občutek, ko prsti na rokah postanejo hladni, otrpli ali rahlo mravljinčasti, še posebej pozimi. V veliki večini primerov gre preprosto za slabšo prekrvavitev drobnih žil, ki se ob mrazu skrčijo, da telo ohrani toploto v osrednjih organih. Kot smo opisali v članku 7 razlogov, zakaj se je pozimi bolje tuširati s hladno vodo, lahko redno in postopno izpostavljanje hladu telesu dolgoročno pomaga izboljšati krvni obtok.
Če pa so prsti pogosto izrazito beli ali modrikasti in se ob tem pojavlja bolečina, je smiselno omeniti to zdravniku, saj lahko gre za Raynaudov sindrom – stanje, pri katerem se žile na prstih ob mrazu ali stresu pretirano skrčijo. Gre za razmeroma pogosto in v večini primerov benigno stanje, ki ga je vseeno vredno omeniti osebnemu zdravniku, če se pojavlja pogosto.
Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.
O AVTORJU:
