
Predstavljajte si dieto, pri kateri vam ni treba prisegati zvestobe solati in kuhani piščančji prsi, temveč vam je dovoljeno – celo zapovedano – da vsak dan posežete po skledici sladoleda. Sliši se preveč lepo, da bi bilo res, pa vendar sladoledna dieta že vrsto let kroži po revijah in spletnih forumih kot eden bolj nenavadnih, a presenetljivo priljubljenih pristopov k poletnemu hujšanju. Skrivnost seveda ni v sladoledu, temveč v matematiki, ki stoji za njim: nadzorovanem številu kalorij in strogo določenem urniku obrokov.
Znanka, ki že leta vodi majhno slaščičarno v obalnem mestu, mi je nekoč povedala, da je prav sladoledna dieta njeno poletje spremenila iz "sovražnika" v zaveznika. Vsako poletje je namreč zaradi neomejenega pokušanja lastnih izdelkov pridobila nekaj kilogramov, dokler ni sladoleda začela jesti načrtno – kot del obroka in ne kot nekontrolirano malico med delom. "Ko sem sladoled vključila v dnevno kalorijsko bilanco namesto, da bi ga jedla poleg vsega drugega, se je številka na tehtnici presenetljivo hitro ustavila," pravi. Njena izkušnja lepo ponazori bistvo te diete: ni čarobna, je pa dokaz, da lahko tudi priljubljena razvada najde mesto v uravnoteženi prehrani, če ji postavimo jasne meje.
Hujšanje s sladoledom se sliši neverjetno, vendar vam bo zagotovo všeč. Ta dieta dopušča, da jeste vaše najljubše stvari, a morate upoštevati nekaj osnovnih pravil.
Prvo in najpomembnejše pravilo je, da vsak dan pojeste 3 porcije sladoleda, vsakič približno 20 minut po obroku. Ideja je preprosta: sladoled po obroku deluje kot nagrada, ki jo telo pričakuje, s tem pa se zmanjša želja po nenadzorovanih prigrizkih med obroki.
Drugo pravilo zahteva, da na dan ne presežete 1500 kalorij. V to dovoljeno dnevno kvoto spada tudi sladoled, zato ga je pomembno pazljivo izbrati. Čim manj kalorij ima izbrana vrsta, tem več prostora vam ostane za druge obroke. Klasičen sladoled na kroglice v povprečju vsebuje od 150 do 250 kalorij na 100 gramov, sadni sorbeti in sladoledi brez smetane pa občutno manj – to razliko je vredno izkoristiti. Če vas zanima, kako splošno izračunati svojo dnevno energijsko potrebo in kako varno ustvariti kalorični primanjkljaj, si lahko pomagate s člankom Kako hujšati brez škode za zdravje.
Tretje pravilo pravi, da se te diete ne priporoča držati več kot teden dni, saj lahko dolgotrajno zelo nizek vnos kalorij pri nekaterih ljudeh povzroči prebavne težave, po nekaterih opažanjih tudi draženje želodčne sluznice. Po tednu diete zato sledi teden premora. Podobno kot pri drugih nizkokaloričnih režimih velja, da so tovrstne omejitve smiselne le kratkotrajno in v dogovoru z zdravnikom ali dietetikom, še posebej če imate že znane težave z želodcem – podobna opozorila glede živil, ki dražijo želodčno sluznico, najdete tudi v članku Vsak organ ima svojo najljubšo hrano.
Če vam prvi teden uspe brez težav, po tednu premora nadaljujete tako, da izpustite glavno jed za kosilo in jo nadomestite s sladoledom, ali pa sladoled dodate h kavi oziroma ga zmešate s svežim sadjem. Slednje je tudi eden preprostejših načinov, kako zmanjšati kalorično in sladkorno vsebnost obroka, hkrati pa dodati vlaknine in vitamine.
Skrivnost sladoledne diete ni v čudežnih sestavinah, temveč v dveh preprostih mehanizmih, ki ju pozna vsak nutricionist. Prvi je kalorični primanjkljaj: telo hujša takrat, ko porabi več energije, kot je zaužije, ne glede na to, ali ta energija prihaja iz solate ali sladoleda. Drugi mehanizem pa je psihološki – nadzorovana, vnaprej dovoljena razvada zmanjšuje občutek odrekanja, ki je pogosto glavni razlog, da diete propadejo. Raziskave o dietni disciplini kažejo, da strukturirani, vnaprej določeni obroki in porcije ljudem pomagajo bolje slediti kalorijskim ciljem kot povsem svobodne diete brez okvirja, saj zmanjšujejo podcenjevanje dejanskega vnosa hrane (Journal of Clinical Investigation). Z drugimi besedami: sladoledna dieta deluje predvsem zato, ker vam da jasna pravila, znotraj katerih se sladoled ne prepoveduje, temveč vključuje.
Kljub temu velja opozoriti na sladkor. Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, naj proste sladkorje – med katere spada tudi sladkor v sladoledu – omejimo na manj kot 10 odstotkov dnevnega energijskega vnosa, idealno pod 5 odstotkov za dodatne zdravstvene koristi (WHO, 2015). Prav zato je pri sladoledni dieti smiselno izbirati različice z manj dodanega sladkorja in maščob – sadne sorbete, sladolede na bazi jogurta ali domače različice, kjer sami nadzorujete sestavine.
1500 kalorij na dan je za večino odraslih zmeren, ne pa drastičen kalorični primanjkljaj, zato je kratkotrajno (do enega tedna) za zdrave odrasle osebe običajno varno. Kljub temu strokovnjaki za nizkokalorične diete opozarjajo, da lahko dolgotrajnejše ali prenizko kalorično omejevanje prinese pomanjkanje hranil, utrujenost in upočasnjen metabolizem, zato tovrstne diete odsvetujejo brez nadzora strokovnjaka (National Academy of Sports Medicine). Če imate sladkorno bolezen, težave z ledvicami, nosečnost ali kronične bolezni prebavil, se pred kakršnokoli obliko dietnega omejevanja vedno posvetujte z zdravnikom ali dietetikom.
Če vas zanima, kako po tednu sladoledne diete varno in trajnostno nadaljevati s hujšanjem, si lahko pomagate še z nasveti iz člankov Tako se najhitreje trošijo kalorije in Topilci maščob, kjer so zbrana živila in aktivnosti, ki pospešujejo porabo energije na bolj vsestranski način.
Sladoledna dieta ni čudežna rešitev in ne nadomešča uravnotežene, dolgoročne prehranske sheme, je pa lahko zabaven, kratkotrajen poletni izziv za tiste, ki imajo radi strukturo in ne prenesejo občutka popolnega odrekanja sladkemu. Podobno kot pri drugih nenavadnih, a priljubljenih pristopih – na primer pri dieti, kjer je dovoljen samo ananas (Ali veste, kaj se zgodi, če jeste samo ananas?) – gre za kratkoročno motivacijsko orodje, ne za trajno rešitev za hujšanje.
Nič groznega torej – če jo jemljete kot to, kar v resnici je: enotedenski, nadzorovan poletni eksperiment, ne pa način prehranjevanja za vse leto.
Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.
O AVTORJU:
