Kako so se diete 200 let norčevale iz nas, a so nas kljub temu marsičesa naučile

Kako shujšati? Kako zmanjšati trebuh? Kako se znebiti celulita? Kako priti do vitkejše postave? To so vprašanja, ki si jih ljudje (pogosto neuspešno) zastavljamo že stoletja. In vsake toliko časa kak nasvet resnično postane viralen – morda prav zato, ker se nam zdi, da končno deluje. Zgodovina diet je poln vrtiljak čudaških idej, ki so mestoma mejile na nevarne, občasno pa so – povsem po naključju – naletele na kanček resnice, ki ga danes potrjuje tudi stroka.

Znanka, ki se že leta ukvarja s prehranskim svetovanjem, pravi, da ji ravno zgodovina diet najbolje pomaga razložiti strankam, zakaj "čudežnih" bližnjic v resnici ni. Ko jim pokaže, kako smo skozi dve stoletji poskušali shujšati s kisom, cigaretami in celo hrano za dojenčke, ji šele takrat zares prisluhnejo, ko govori o počasnejših, a vzdržnih spremembah prehranjevalnih navad.

1820: Dieta s kisom in vodo

To je bila priljubljena dieta slavnega britanskega pesnika Lorda Byrona, ki je vsake toliko dni jedel samo krompir in kis ter ob tem neizmerno kadil cigare. Byron se je vse življenje boril s strahom pred debelostjo in je za nadzor teže posegal po vodi s kisom in rižu, včasih pa se je omejil zgolj na kekse in sodo. Zgodovinarji njegovo prehranjevanje danes pogosto povezujejo z znaki motnje hranjenja, kot so pokazale tudi novejše medicinske analize njegovih prehranjevalnih navad. Ta dieta velja za prvo pravo sodobno "fad" dieto, torej dieto, ki je hitro postala množično priljubljena – kar potrjuje tudi pregled zgodovine diet, ki ga je objavil CNN. Zanimivo je, da podoben princip – žlica jabolčnega kisa – še danes buri duhove; o tem, kaj o tem pravi novejša znanost, si lahko preberete v prispevku Žlica kisa pred spanjem: ali res pomaga pri sladkorju in hujšanju?

1830: Grahamova dieta

Ameriški duhovnik Sylvester Graham velja za enega prvih ameriških prehranskih reformatorjev. Zagovarjal je vegetarijanstvo in redno telesno aktivnost, kot največje prehransko zlo pa je razglasil – belo pekovsko pecivo. Čeprav sam ni izumitelj sodobnih graham krekerjev, so ti nastali prav po njegovih naukih o nesejani, grobo mleti pšenični moki, kar je razvidno tudi iz njegove biografije pri Britannici. Graham je zagovarjal tezo, da bi bilo pri mletju moke treba obdržati vse dele zrna – na nek način je s tem postavil temelje polnozrnate moke in izdelkov, ki iz nje nastajajo še danes.

1903: Flečerizacija

Horace Fletcher je verjel, da se skrivnost vitkosti skriva v žvečenju. Prepričan je bil, da moramo vsak grižljaj v ustih zadržati toliko časa, da se povsem utekočini – po nekaterih virih tudi do 32-krat na grižljaj, po drugih celo bistveno več – preden ga pogoltnemo. Menil je, da temeljito žvečenje telesu omogoči, da iz hrane izvleče največ hranilne vrednosti, hkrati pa naj bi zmanjšalo količino zaužite hrane. Kot kaže strokovni pregled njegove metode, objavljen v reviji Journal of the History of Medicine and Allied Sciences, gre za enega prvih primerov, ko je prehranski nasvet postal pravi družbeni pojav – "Flečerizacija" je bila v tistem času tako razširjena, da so ji sledili tudi na ameriškem dvoru predsednika. Zanimivo pa je, da novejša manjša raziskava, objavljena v reviji Appetite, nakazuje, da temeljitejše žvečenje res lahko zmanjša količino zaužite hrane – kar pomeni, da v tej stoletje stari ideji morda le ni bilo vse zgrešeno, čeprav števila žvečenj seveda ni treba jemati dobesedno.

1923: Cigaretna dieta

To je bil čas, ko so se ženske borile za emancipacijo, tobačna industrija pa jim je – z znanim sloganom, naj raje posežejo po cigareti kot po sladici – spretno ponudila cigareto kot nadomestek za sladkarije. Marsikdo je takrat verjel, da je kajenje "bolj zdravo" od uživanja sladkarij, kar je danes seveda povsem ovrženo prepričanje, saj so škodljivi učinki kajenja za zdravje dobro dokumentirani. Vseeno drži zrno resnice v ozadju te bizarne diete: nikotin dejansko zavira apetit, kar je bil tudi razlog, da se je marketinška poteza tako dobro prijela – kot pojasnjuje pregled zgodovine dietnih trendov pri CNN.

1950: Dieta z grenivkami

Ta dieta se vsake toliko časa znova prebudi v priljubljenosti, njena osnova pa je prepričanje, da naj bi encimi v grenivkah pomagali "raztapljati" maščobo. Znana je bila tudi pod imenom hollywoodska dieta, saj so jo v tridesetih letih prejšnjega stoletja posvojile prav filmske zvezde. Bistvo diete je, da pred vsakim obrokom pojeste polovico grenivke, kar naj bi zmanjšalo apetit in pospešilo hujšanje. Danes vemo, da posebnega "maščobo topečega" encima v grenivki v resnici ni – kot povzema pregled diete na Wikipediji, gre predvsem za učinek zelo nizkega vnosa kalorij, ne pa za kak čudežni sestavni del sadeža. Grenivka sicer še vedno velja za odlično, vlakninam in vitaminu C bogato sadje, le čudežnih lastnosti ji ne gre pripisovati.

1964: "Pijana" dieta

Znana tudi kot Drinking Man's Diet, je temeljila na zelo nizkem vnosu ogljikovih hidratov (okoli 60 gramov na dan), pri čemer je dovoljevala tudi zmerno uživanje žganih pijač, saj naj te po takratni (napačni) teoriji ne bi vsebovale hranilnih snovi, ki bi se pretvarjale v maščobo. Knjižica z opisom diete je v enem letu prodala več kot 2,4 milijona izvodov, a jo je oster odziv stroke hitro postavil na realna tla: vodja prehranskega oddelka na Harvardu jo je javno označil za nevarno neumnost, saj alkohol vsebuje celo več kalorij na gram kot ogljikovi hidrati – kot podrobno opisuje zgodovinski pregled te diete revije Mel Magazine. Gre torej za zgodnjo (in precej bolj tvegano) predhodnico današnjih nizkoogljikovih pristopov k prehrani.

1976: Dieta "Trnuljčica"

Glavni zagovornik te ideje je bil pevec Elvis Presley, ki naj bi verjel, da bomo v prihodnosti vse potrebne hranilne snovi zaužili zgolj v obliki tablet. Ta futuristična vizija prehrane se seveda ni uresničila, prav tako pa velja opozoriti, da je bila njegova prezgodnja smrt povezana s prekomernim in nenadzorovanim jemanjem zdravil na recept, ne pa s prehranskimi dopolnili ali "dieto v tabletah". Zgodba ostaja predvsem opomin, kako nevarno je zdravju zaupati poenostavljene bližnjice.

1981: Beverly Hills dieta

To dieto je v svoji istoimenski knjižni uspešnici predstavila Judy Mazel, ki pred tem ni imela nobene formalne izobrazbe s področja prehrane ali medicine, a je z njo shujšala za approximately 35 kilogramov. Načelo diete je bilo, da prvih deset dni jeste izključno določeno sadje v natančno predpisanem vrstnem redu, šele nato pa se postopoma dodajajo kruh, maslo in koruza. Mazlova je trdila, da encimi v sadju pomagajo "razgraditi" drugo hrano in preprečijo kopičenje maščobe – kar so strokovnjaki, med drugim tudi v analizi, objavljeni v reviji JAMA, kmalu ovrgli kot znanstveno neutemeljeno trditev, saj prebavni encimi v sadju v človeškem prebavnem traktu ne delujejo na ta način. Dieta je veljala za eno prvih res razvpitih "fad" diet, njeno ime pa izhaja preprosto iz razkošne losangeleške četrti, kjer je avtorica odprla svojo kliniko za hujšanje.

2008: Bananina dieta

Osnovno pravilo te japonske diete, znane tudi kot "Asa banana" dieta, je preprosto: za zajtrk pojeste eno ali več banan skupaj s kozarcem vode sobne temperature, za kosilo in večerjo pa jeste, kar želite – le po osmi uri zvečer naj ne bi več jedli. Dieto je zasnovala farmacevtka Sumiko Watanabe za svojega moža Hitoshija, ki je z njo izgubil skoraj 17 kilogramov, nato pa jo je delil na japonskem družbenem omrežju Mixi. Priljubljenost je bila tolikšna, da je na Japonskem povzročila pravi primanjkljaj banan v trgovinah – kot poroča pregled te diete na Wikipediji. Pomembno pravilo diete je bilo tudi priporočilo, naj gremo spat pred polnočjo, kar dejansko sovpada s sodobnimi spoznanji o pomenu rednega spanca za uravnavanje telesne teže.

2010: "Otroška" dieta

Bistvo te diete, ki jo je med hollywoodskimi zvezdami razširila osebna trenerka Tracy Anderson, je uživanje več manjših obrokov pretlačene hrane za dojenčke čez dan, zvečer pa en "odrasel", žvečljiv obrok. Dieta je postala znana predvsem po govoricah o tem, da so jo preizkušale številne slavne igralke, o čemer je takrat obsežno poročal tudi The Daily Beast. Njena privlačnost je bila predvsem v tem, da otroška hrana praviloma ne vsebuje dodanega sladkorja in umetnih dodatkov, kar je nehote opozorilo na širši problem – prekomeren vnos dodanega sladkorja v vsakdanji prehrani. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) namreč priporoča, naj prosti sladkorji predstavljajo manj kot 10 % dnevnega energijskega vnosa, v idealnem primeru pa pod 5 %, kar je za povprečno odraslo osebo približno 25 gramov na dan – kot pojasnjuje pregled priporočil na portalu Prehrana.si. Sama dieta z odraslimi porcijami pretlačene hrane sicer ni bila zasnovana kot dolgoročna rešitev, temveč predvsem kot kratkotrajen "reset" prehranjevalnih navad.

2012: LCHF

Dieta, ki v veliki meri izloči enostavne, industrijsko predelane ogljikove hidrate in daje prednost naravnim maščobam kot glavnemu viru energije. V nasprotju s klasičnim štetjem kalorij tu v ospredju stoji predvsem sestava obroka. Načelo, po katerem telo ob nizkem vnosu ogljikovih hidratov preide na izkoriščanje maščobnih zalog, danes podrobneje razlagamo tudi v prispevku Ali res obstaja dieta za hujšanje kilograma na dan?, kjer je pojasnjeno tudi, zakaj hitra izguba teže na začetku takšnih diet pogosto pomeni predvsem izgubo vode, ne maščobe. Za tiste, ki jih zanima poenostavljena, manj zahtevna različica tega pristopa, priporočamo tudi branje prispevka Keto dieta za lenuhe: preprosta pot do rezultatov ali skrita past?

Kaj nam pove 200 let diet?

Če pogledamo vseh dvesto let te (pogosto smešne) zgodovine, opazimo eno samo rdečo nit: hitre, ekstremne rešitve so redko trajne, pogosteje pa gre pri njih za izgubo vode in mišične mase kot za dejansko izgubo maščobe – na kar opozarja tudi prispevek 3-dnevna dieta nevest: kaj v resnici izgine v treh dneh in ali je to res samo maščoba?. Marsikatera "čudežna" dieta – od lubenične (Lubenice: najcenejša in najučinkovitejša dieta ta hip) do jogurtove (Jogurt kot "dieta"? Trije dnevi, ki razbremenijo prebavo) – ima svoj kanček smisla predvsem kot kratkotrajen "reset" navad, ne pa kot trajna rešitev. Za dolgoročne rezultate danes stroka najpogosteje priporoča postopno, vzdržno spremembo prehranjevalnih navad, ne pa bližnjic, ki so nas – kot smo videli – zabavale (in včasih tudi ogrožale) že dve stoletji.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.