
Kanček mleka v jutranji kavi. Žlička medu v čaju. Skodelica tople juhe ob desetih dopoldne. Majhne stvari, a med privrženci prekinitvenega posta prav okoli njih poteka ena najbolj vročih razprav: ali že takšen požirek "pokvari" post? Na to vprašanje odgovarjata dva tabora, zagovorniki čistega in zagovorniki umazanega posta. Kdo ima prav, je manj pomembno, kot si mislite.
Ena najbolj znanih privrženk prekinitvenega posta je igralka Jennifer Aniston. V intervjuju za britansko revijo Radio Times je povedala, da se drži režima 16:8, zjutraj ne je trdne hrane in je opazila veliko razliko, odkar 16 ur ne uživa trdne hrane. Tisto jutro je, kot je dodala, popila le sok zelene (The Irish Times). Strogo vzeto je kozarec soka že "umazan" post, saj vsebuje kalorije. To lepo pokaže, kako tanka je meja med obema pristopoma v vsakdanjem življenju.
Še bolj poučna so izkušnje običajnih ljudi. Uporabnik nekega slovenskega spletnega foruma, star več kot 40 let, je opisal, da so mu bili začetki posta zelo težki. Bil je lačen in slabe volje, telo pa se je na nov ritem po njegovih besedah navajalo kar pol leta. Danes post jemlje sproščeno: večino dni se ga drži, na dopustu in ob družinskih obrokih pa je skupaj z drugimi in iz tega ne dela "religije" (Slo-Tech, forum Ketoza in avtofagija). Prav ta prilagodljivost je bistvo razprave o čistem in umazanem postu.
Postenje je, ko v neki časovni enoti omejimo količino zaužite hrane. Post je lahko dolg en dan, lahko pa samo nekaj ur. Priljubljeni so režimi z 12-, 10- in celo 8-urnim časovnim oknom za prehranjevanje, najbolj priljubljen pa je 16-urni post, ki deluje po principu 16:8. To pomeni, da med 20. uro in 12. uro naslednjega dne ne jemo nič, med 12. in 20. uro pa skušamo jesti čim bolj normalno. Večji del posta tako prespimo.
V slovenščini se za angleški izraz intermittent fasting uporabljata izraza prekinitveno postenje in prekinitveni post. Terminološka svetovalnica Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU priporoča izraz prekinitveni post. Več o osnovah si lahko preberete tudi v članku Post ni stradanje – je umetnost prehranjevanja, ki telesu in možganom koristi bolj, kot si mislite.
Prvi dnevi takšnega režima so najtežji, saj se mora organizem navaditi na spremenjen ritem. Zato je zelo pomembno, da vzdržite začetek, potem bo vedno lažje. Nevroznanstvenik Mark Mattson z Univerze Johns Hopkins, ki post raziskuje že četrt stoletja, ocenjuje, da se telo na nov način prehranjevanja povsem privadi v dveh do štirih tednih. Občasna lakota in razdražljivost sta v tem obdobju povsem običajni.
Režim 16:8 lahko izvajate na dva načina, čisto ali umazano. Razlika ni v tem, koliko ur se postite, temveč v tem, kaj si privoščite v času posta.
Velja vedeti, da meja 50 kilokalorij ni rezultat kliničnih raziskav, temveč dogovor med praktiki. Večina raziskav o postu je namreč preučevala bodisi popoln post brez kalorij bodisi dneve z močno zmanjšanim vnosom, ko udeleženci zaužijejo nekaj sto kilokalorij.
Med postom so procesi v telesu precej kompleksni. Nivo inzulina se zniža, povečata pa se hormona glukagon in adrenalin (epinefrin), ki sprožita sproščanje maščob iz maščobnih celic. Del teh maščob pride v jetra, kjer se pretvorijo v ketone. Ti postanejo dodaten vir energije za možgane, ki sicer kot običajno gorivo uporabljajo glukozo. Zakaj so ogljikovi hidrati za možgane vseeno pomembni, smo pisali v članku Ogljikovi hidrati niso sovražnik: zakaj jih vaši možgani nujno potrebujejo.
Raziskovalca Rafael de Cabo z ameriškega Nacionalnega inštituta za staranje (NIA) in Mark Mattson sta ta pojav v preglednem članku v reviji New England Journal of Medicine poimenovala "metabolni preklop". Telo ob tem preide od porabe sladkorja k porabi maščob in ketonov, po njunih navedbah običajno med 12. in 36. uro brez hrane. Ta preklop se najizraziteje pokaže pri čistem postu, saj vsaka zaužita kalorija, zlasti iz ogljikovih hidratov in beljakovin, lahko nekoliko dvigne raven inzulina.
Raziskave, ki so večinoma preučevale čisti post, nakazujejo, da lahko podpira zdravje srca in ožilja, pomaga uravnavati krvni tlak in sladkor v krvi ter olajša hujšanje. Strokovnjaki Univerze Johns Hopkins navajajo, da so v raziskavah opazili ugodne spremembe krvnega tlaka in srčnega utripa v mirovanju.
Posebej odmevna je bila majhna nadzorovana raziskava, objavljena v reviji Cell Metabolism. Moški s prediabetesom so pet tednov jedli v šesturnem oknu, z zadnjim obrokom pred 15. uro. Pri njih so izmerili boljšo občutljivost za inzulin, nižji krvni tlak in manj oksidativnega stresa, čeprav niso shujšali. Raziskovalci so to povezali z našo notranjo uro, saj presnova sladkorja zjutraj deluje učinkoviteje kot zvečer. O tem, kako pomemben je za krvni sladkor tudi spanec, smo pisali v članku Zakaj je postelja pomembnejša zaveznica pri uravnavanju teže in krvnega sladkorja, kot si mislite.
Za realna pričakovanja pa je pomembna še ena raziskava. V enoletni študiji, objavljeni v reviji New England Journal of Medicine, so 139 ljudi z debelostjo razdelili v dve skupini. Obe sta zmanjšali vnos kalorij, ena pa je hkrati jedla samo med 8. in 16. uro. Prva skupina je shujšala povprečno 8 kilogramov, druga 6,3 kilograma, vendar razlika ni bila statistično značilna. Sporočilo je preprosto: časovno okno pomaga predvsem zato, ker nam olajša, da pojemo manj. Kalorije in kakovost hrane ostajajo ključne. Zakaj je pri tem pomembna zlasti maščoba okoli organov, preberite v članku Trebušna maščoba: zakaj je tista, ki je ne vidite, najbolj nevarna.
Kako deluje umazani post, še ne vemo povsem natančno, predvsem pa v vsakem organizmu deluje drugače. Številni so prepričani, da ima umazani post veliko še ne odkritih koristi, a problem je, ker trenutno še nimamo dovolj podatkov, da bi razumeli vse procese, ki se dogajajo med takšnim postom.
Po nekaterih navedbah majhna količina maščob, na primer kanček mleka v kavi, raven inzulina dvigne manj kot enaka količina sladkorja. Zato zagovorniki umazanega posta menijo, da se večina ugodnih učinkov ohrani, sam post pa postane bistveno prijaznejši. Za tiste, ki si brez mleka v kavi ne predstavljajo jutra, je to lahko razlika med postom, ki ga vzdržijo, in postom, ki ga opustijo po treh dneh.
Nekaj pa je očitno … Čisti post je s presnovnega vidika najbolj "čist", umazani pa je za marsikoga bolj vzdržen. Ne glede na izbiro morate biti pozorni na skupni vnos kalorij, paziti pa morate, da je vaša hrana bogata z vitamini, minerali in drugimi mikrohranili ter predvsem raznolika. Če upoštevate vse te lastnosti, je umazani post lahko za vas enako dobra ali celo boljša izbira od čistega, ker ga boste lažje vzdržali dlje časa.
Dober kompromis je postopnost. Začnite z umazanim postom in 12-urnim premorom, nato pa okno posta in "čistost" postopoma povečujte. Tak pristop svetuje tudi Mattson, ki zdravnikom priporoča, naj bolniki trajanje posta podaljšujejo postopoma, v več mesecih. Pomaga tudi, če se naučite obvladovati apetit. Nekaj idej najdete v članku Jejte v mislih: mentalna tehnika za obvladovanje apetita, če pa vas zjutraj premaga želja po sladkem, preberite še Zakaj zjutraj hrepenite po sladkem? Telo vam pošilja signal – in razlogi so bolj vsakdanji, kot mislite.
Šestnajst ur posta ne bo nadomestilo osmih ur hitre hrane. Strokovnjaki Univerze Johns Hopkins kot dobro vodilo za čas hranjenja priporočajo sredozemsko prehrano. Podobno se obnese tudi prehrana DASH, o kateri smo pisali v članku DASH je že desetletja najbolj zdrava hrana na svetu. Nekaj preprostih napotkov:
Prekinitveni post ni primeren za vse. Strokovnjaki Univerze Johns Hopkins odsvetujejo post otrokom in mladostnikom, mlajšim od 18 let, nosečnicam in doječim materam ter ljudem s sladkorno boleznijo tipa 1, ki jemljejo inzulin, saj lahko med postom pride do prenizkega krvnega sladkorja. Previdni naj bodo tudi ljudje, ki so imeli težave v odnosu do hrane, saj lahko stroga časovna okna takšne vzorce okrepijo. Če jemljete zdravila ali imate kronično bolezen, se o postu najprej posvetujte z zdravnikom ali kliničnim dietetikom. Če med postom občutite vrtoglavico, tresenje ali izrazito slabost, post prekinite.
Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.
O AVTORJU:
