Ko jetra "pozabijo" stradati: znanstveniki odkrili gen, ki morda drži ključ do preboja v hujšanju

Po nekaterih ugotovitvah znanstvenikov bi lahko nekoč razumeli, zakaj se hujšanje pri marsikomu ustavi, čeprav vztrajno upoštevamo vsa pravila – in zakaj telo v takih trenutkih ne sabotira, temveč le poskuša poskrbeti za naše preživetje.

Ste se že kdaj trudili shujšati, ste pazili na vsak grižljaj, zmanjšali količino hrane, morda celo zapisovali kalorije, potem pa – nič?! Niste edini ...

Se vam je to že kdaj zgodilo: kilogrami se najprej topijo, potem pa kar obstanejo? Kot da se telo odloči, da vas bo sabotiralo. Znanka, ki je pred dvema letoma izgubila prvih osem kilogramov v dveh mesecih, je opisala prav ta občutek: "Vse je šlo super, potem pa se je tehtnica ustavila, čeprav sem jedla še manj kot prej. Mislila sem, da nekaj delam narobe, dokler mi ni prehranska svetovalka razložila, da je to popolnoma normalen odziv telesa." In res se to v resnici vsakemu kdaj zgodi. Telo vas "ne razume". Ne ve, da kdaj naj strada, kdaj pa se samo trudite priti nazaj v formo.

Ko močno zmanjšamo vnos hrane, naše telo to zazna kot morebitno grožnjo preživetju. Namesto da bi reklo: "Super, zdaj bomo shujšali in se lažje premikali," naredi ravno obratno. Preklopi v "varčevalni način", kjer poskuša ohraniti čim več energije. Tudi če vi jeste manj, telo začne porabljati še manj. Srce bije počasneje, temperatura telesa pade za nekaj desetink stopinje, prebava se upočasni, mišice porabijo manj energije ... Skratka, telo prižge vse alarme, kot da nas čaka zima brez zalog.

Po nekaterih ugotovitvah strokovnjakov ameriške klinike Mayo se presnova ob izgubi telesne teže lahko upočasni, predvsem zaradi izgube mišične mase, kar pa dodatno zavre nadaljnje hujšanje, tudi če jeste enako kot prej. Pri nekaterih ljudeh je ta učinek bolj izrazit kot pri drugih.

Zadnja leta veliko ljudi jemlje zdravila, kot sta Wegovy ali Ozempic, ki so prvotno narejena za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2, danes pa se pogosto uporabljajo tudi za pomoč pri hujšanju. Uporaba teh zdravil lahko pomaga zmanjšati apetit, posledično pa nekateri uporabniki izgubijo tudi znaten delež telesne teže. A potem se učinek pri marsikom pogosto ustavi ali upočasni.

Znanstveniki zdaj raziskujejo, ali bi lahko to zavoro, ki je v bistvu obrambni mehanizem telesa, nekako ugasnili, da bi metabolizem še naprej delal s polno paro, tudi ko jeste manj. In tu postane zadeva zanimiva.

Znanstveniki z Univerze Južne Danske (SDU), ki jih je vodil profesor Kim Ravnskjaer, so med raziskovanjem določenega gena pri miših (gre za gen po imenu Plvap, znan tudi kot PV-1) naleteli na presenetljivo odkritje, objavljeno v reviji Cell Metabolism. Ta gen ima pomembno vlogo v jetrih, natančneje v posebnih celicah, imenovanih zvezdaste celice (hepatic stellate cells). To so celice, ki običajno delujejo kot "hišniki" jeter – pomagajo pri obnavljanju, skladiščenju vitamina A in razstrupljanju.

Ko so pri miših izklopili ta gen, so jetra prenehala zaznavati stradanje. Posledično so se še naprej obnašala, kot da je hrane dovolj, tudi če je ni bilo. Namesto da bi preklopila na varčno kurjenje maščob (kot običajno naredimo pri postu), so jetra še naprej kurila vse proste kapacitete ogljikovih hidratov.

In kar je najbolj zanimivo – miši so kljub temu izgubljale težo, imele nižji krvni sladkor, večjo občutljivost na inzulin in po nekaterih ugotovitvah raziskovalcev niso imele opaznih škodljivih posledic.

Če bi lahko tudi pri ljudeh poskrbeli, da jetra "pozabijo", da stradajo, bi morda lahko:

• podaljšali učinkovitost zdravil za hujšanje,
• se izognili klasičnemu "učinku platoja", ko se hujšanje ustavi,
• izboljšali občutljivost telesa na inzulin in s tem morda zmanjšali tveganje za sladkorno bolezen.

To so seveda še zgodnje raziskave, narejene na miših, in rezultatov ni mogoče neposredno prenesti na ljudi, a v znanosti nakazuje pomemben korak naprej. Spomnimo se, da je tudi inzulin – danes nujno zdravilo za milijone ljudi – nekoč nastal na podlagi poskusov na živalih.

Domača medicina že stoletja pozna načine, kako spodbuditi telo, da kuri več. Naši predniki niso govorili o kalorijah, genih in jetrih, ampak so rekli: "Če hočeš shujšat, moraš ogret kri." In to se je pogosto počelo z grenkimi zelišči, toplimi čaji, telesnim delom in postom.

Glog, pelin, žajbelj in še posebej kopriva ... Vse to so rastline, ki po ljudskem izročilu poganjajo kri. Kopriva na primer po nekaterih virih vsebuje železo, vitamin C ter druge antioksidante, hkrati pa naj bi delovala rahlo diuretično, kar pomeni, da naj bi pomagala telesu, da se znebi odvečne vode. Pri tem velja opozoriti, da gre pri marsikateri od teh trditev predvsem za izsledke manjših ali živalskih študij, zato jih je treba jemati s pridržkom.

Tudi postne kure so bile običajne. Ne zato, ker bi ljudje hoteli hujšati, ampak ker hrane ni bilo vedno na pretek. In ko danes govorimo o "intermitentnem postu", si samo predstavljamo, da je to nova moda, čeprav je v resnici le preoblečena stara modrost. Če vas zanima, kaj se v telesu dejansko dogaja med postom ure za uro, si lahko preberete tudi naš podroben pregled, kaj se v telesu zgodi po 16 urah posta.

Raziskave z Harvard Medical School nakazujejo, da je telo res izjemno prilagodljivo. Ko se zmanjšajo kalorije, telo zmanjša tudi porabo energije. Po nekaterih ugotovitvah lahko ljudje, ki hitro izgubijo težo (na primer 10 do 15 % v nekaj mesecih), porabijo tudi nekaj sto kalorij manj na dan kot prej. Preprosto zato, ker telo poskuša varčevati.

To pomeni, da lahko kljub istim navadam – telovadbi, jedilniku in spanju – hujšanje zastane. In ravno tukaj lahko nova odkritja o jetrih prinesejo revolucijo. Če vas zanima, kako lahko s hojo in drugimi oblikami gibanja vseeno pospešite porabo energije, si oglejte naš članek 6 skrivnosti za pohitritev metabolizma in večjo porabo kalorij.

Čeprav še ne moremo kupiti tablete, ki bi "izklopila" presnovno zavoro, obstajajo praktične stvari, ki jih lahko poskusite že zdaj:

• Zamenjujte načine prehranjevanja. Namesto enolične diete poskusite nekaj dni jesti več, nato manj, da telo ne postane preveč predvidljivo. Pri tem se izogibajte klasičnim jo-jo dietam s skrajnim omejevanjem, saj te po nekaterih ugotovitvah lahko dolgoročno še poslabšajo nadzor apetita in presnovo.
• Vključite več gibanja, predvsem mišičnega dela. Več mišic pomeni več porabe energije tudi v mirovanju. Konkretne korake, koliko hoje na dan je za to dovolj, najdete v članku Kako hitro in brez stradanja shujšati.
• Pijte zeliščne čaje, ki spodbujajo prebavo. Žajbelj, regrat, artičoka in ingver niso samo za okus, ampak naj bi po ljudskem izročilu podpirali tudi prebavo, kot bi rekli naši predniki.
• Spanec naj bo prioriteta. Manj kot 6 ur spanja na noč pomeni več kortizola (stresnega hormona), kar lahko negativno vpliva na presnovo. Raziskava Univerze v Chicagu je pokazala, da je pri ljudeh, ki so med dieto spali manj, delež izgubljene maščobe (v primerjavi z izgubo mišične mase) upadel za več kot polovico, hkrati pa so bili bolj lačni zaradi povišanega hormona grelina.

Zgoraj omenjeno odkritje je pokazalo še nekaj: da lahko telo po novem usmeri maščobe stran od jeter in proti mišicam, kar naj bi izboljšalo odziv na inzulin. To je pomembno, ker je ravno "zamaščenost jeter" tihi sovražnik zdravja. Po nekaterih epidemioloških ocenah naj bi imela okoli četrtina svetovne populacije neko obliko zamaščenih jeter (t. i. nealkoholna maščobna bolezen jeter). Tudi pri ljudeh, ki niso pretežki!

Zato to ni le vprašanje hujšanja, ampak tudi splošnega zdravja. Kdor bi rad razumel, kako se zamaščenost jeter povezuje s presnovo sladkorja in inzulinsko občutljivostjo na bolj poljuden način, lahko prebere tudi naš zapis Kako pretentati metabolizem, kjer smo to temo prvič podrobneje obravnavali.

Ne pozabite – vaše telo vas ne sabotira, ampak vas skuša zaščititi. Zapomnite si staro ljudsko modrost: "Pameten človek uči telo, da ni gospodar, ampak služabnik."

Novi izsledki nakazujejo, da bomo morda nekoč lahko telesu rekli: "Ni treba, da se bojiš – le pomagaj mi, da bom lažje živel." In čeprav še ni čudežne tabletke, se lahko že danes odločite, da boste s pametnimi odločitvami – in nekaj pomoči starih ljudskih modrosti – postali glavni režiser svojega metabolizma.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.