
Ste kdaj sredi popoldneva začutili nepremagljivo potrebo po kosu čokolade, čeprav ste pravkar dobro kosili? Ali pa vas je zvečer nenadoma zamikalo po slanih čips kruhkih, čeprav sicer jeste zmerno slano? Po mnenju nekaterih nutricionistov to ni naključje – telo naj bi imelo svoj način sporazumevanja, in hrepenenje po določeni hrani je lahko eden od njegovih jezikov.
Poznamo bralko, ki je mesece tarnala nad nočnimi krči v mečih in nenadzorovano potrebo po čokoladi vsak večer po 20. uri. Šele ko ji je zdravnik predlagal, naj preveri raven magnezija v krvi, se je izkazalo, da ji ga primanjkuje. Po spremembi prehrane – več oreščkov, banan in temne čokolade z visokim deležem kakava – so se krči v nekaj tednih umirili, željo po sladkem pa je bistveno lažje obvladovala. Tovrstne izkušnje niso osamljene, kot smo že pisali v prispevku Telo vam pošilja znake – ali jih prepoznate? Pomanjkanje magnezija se skriva za simptomi, ki jih odpišemo kot utrujenost na Vemkajjem.si.

Krom ima v telesu pomembno vlogo pri presnovi ogljikovih hidratov, hkrati pa po nekaterih ugotovitvah pomaga insulinu, da učinkoviteje opravlja svojo nalogo. Inštitut Linus Pauling na Univerzi Oregon State pojasnjuje, da krom sodeluje pri presnovi ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob, več kliničnih raziskav pa nakazuje povezavo med pomanjkanjem kroma in nihanjem ravni sladkorja v krvi – kot smo podrobneje opisali v prispevku Alarm, ko je telo (pre)polno sladkorja. Krom je namreč mineral v sledovih, in kadar ga primanjkuje, inzulin po nekaterih raziskavah ne more učinkovito opravljati svoje naloge, kar se lahko kaže tudi kot nenadna želja po sladkem. Vlogo kroma pri presnovi maščob in občutljivosti na inzulin smo obravnavali tudi v prispevku Vitamini in minerali, ki topijo maščobe.
Največ kroma najdemo v kakavu, kavi, oreščkih in polnozrnati moki, pa tudi v polnozrnatih žitaricah, krompirju, suhih slivah, kikirikijevem maslu, morskih sadežih, jajcih, paradižniku, glavnati solati, gobah in pivskem kvasu. Več o vlogi kroma pri presnovi ogljikovih hidratov si lahko preberete tudi v uradnem gradivu ameriškega Urada za prehranske dodatke (NIH Office of Dietary Supplements).

Poleg rastlinskih živil in mesa veliko magnezija vsebuje tudi voda. Magnezij je pomemben za zdravo živčevje, mišice in kosti, pomemben pa je tudi pri presnovi in pri sproščanju energije iz hranil. Po nekaterih ocenah naj bi imel kar velik delež ljudi v Evropski uniji vsaj enkrat mesečno izrazito nizko raven magnezija. V takih trenutkih je dobro poseči po pesti orehov, banani, malo špinače ali pomaranči. Zanimivo je, da telo samo pogosto "zahteva" tisto, kar mu manjka – če vas torej nenadoma zamika po čokoladi ali oreščkih, gre morda prav za to. Podrobneje smo to razložili v prispevku Povejte, kaj se vam lušta, pa vam povemo, kaj vam manjka. Magnezij je mikrohranilo, ki po nekaterih virih sodeluje pri več kot 300 encimskih procesih v telesu (vir: NIH Office of Dietary Supplements – Magnesium Fact Sheet). Naravne vire magnezija smo podrobneje predstavili tudi v prispevku Zakaj potrebujemo magnezij in magnezijev klorid.

Kadar se v telesu nabere veliko odpadnih snovi, jih iz telesa lahko odstranimo le s pomočjo niacina, ki pa nastaja iz esencialne aminokisline triptofan. Največ ga najdemo v sardinah, telečjih jetrih in piščančjih prsih, pa tudi v mleku, jajcih, puranjem mesu in bananah. Triptofan v telesu postane serotonin, znan tudi kot "hormon sreče", ta pa se naprej pretvarja v melatonin, ki uravnava kakovost spanca. Več o tem, kako triptofan vpliva na razpoloženje in spanec, smo pisali v prispevku Boljši spanec, manj stresa in učinkovito nad depresijo na Vemkajjem.si. Zato ni naključje, da po obilnem obroku testenin ali kruha pogosto začutimo tudi umirjenost – telo si na ta način pogosto samo "priskrbi" gradnike za serotonin.

Prav zanimivo je, da lahko slabokrvnost doleti tudi vegetarijance. To se zgodi, ko telo s hrano ne dobi dovolj železa. Pomanjkanje železa in cinka pogosto spremljajo vrtoglavica, bleda koža, hitra utrujenost in pomanjkanje moči. Željo po mesu lahko poteši tudi špinača, leča, bučna semena, sir in polnozrnati izdelki. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) ima s pomanjkanjem železa težave kar precejšen del svetovnega prebivalstva, še posebej ženske v rodni dobi – kot smo opisali v prispevku Obogatite svoj jedilnik z železom. Cink pa je pomemben predvsem za delovanje imunskega sistema in celjenje ran, njegovo pomanjkanje pa je pogosto povezano tudi s pomanjkanjem železa v prehrani.

Večino natrija zaužijemo s kuhinjsko soljo. Natrij je nujen pri transportu nekaterih hranljivih snovi do celic, ureja presnovo v črevesju, ledvicah in znotraj celic ter uravnava tekočinsko ravnovesje na celičnem nivoju. Ne smemo pa pozabiti, da lahko presežek natrija po nekaterih ugotovitvah pripomore k zvišanemu krvnemu pritisku ter obremeni srce in ožilje. Veliko soli najdemo tudi v slaščicah, kruhu in klobasah, največ pa je je v pici – cela pica lahko vsebuje tudi do 12 gramov soli. Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, da odrasli dnevno zaužijemo manj kot 5 gramov soli (približno 2 grama natrija), saj naj bi to po njihovih podatkih pripomoglo k preprečevanju povišanega krvnega pritiska – več si lahko preberete na uradni strani WHO – Sodium reduction. O tem, kako lahko krvni pritisk uravnavamo tudi brez zdravil, smo pisali v prispevku Krvni tlak je mogoče znižati tudi brez zdravil, o povezavi med preveč soli v vsakodnevni prehrani in splošnim počutjem pa v prispevku Zbolevamo, ker jemo preveč ene stvari. Veste katere?
Hrepenenje po določeni hrani seveda ni vedno znak pomanjkanja hranil – včasih gre res le za trenutek slabotne volje ali navado. Kljub temu se splača prisluhniti telesu: če vas redno in izrazito vleče po eni vrsti hrane, morda ni odveč razmisliti o pestrejši, bolj uravnoteženi prehrani ali se o tem posvetovati z zdravnikom oziroma nutricionistom, predvsem če se hrepenenju pridružujejo tudi drugi znaki, kot so utrujenost, razdražljivost ali motnje spanca.
Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.
O AVTORJU:
