Naravno zdravilo proti raku: mit ali resnica?

Kdor je kdaj sedel v čakalnici onkološkega oddelka, ve, kako mikaven zna biti stavek "obstaja naravno zdravilo, ki deluje bolje od kemoterapije". Zdi se, kot da vsi iščejo tisto skrivno sestavino, ki bo premagala bolezen — vendar, ali ta res obstaja?

Ena od naših bralk nam je pred časom napisala, da je po diagnozi pri svoji mami skupaj z družino dneve in noči prebrskala internet v iskanju "naravnega recepta", ki bi pomagal ob klasičnem zdravljenju. Naletela je na desetine nasprotujočih si nasvetov: nekateri so prisegali na sok iz zelene, drugi na posebne kapljice, tretji na stroge diete brez sladkorja. "Najbolj me je prestrašilo," je povedala, "da so nekateri od teh nasvetov mami dobesedno svetovali, naj opusti zdravljenje, ki ji ga je predpisal zdravnik." Na koncu se je družina odločila, da bo vsako "naravno" novost pred uporabo preverila pri onkologu — in prav ta previdnost je po njenih besedah morda naredila največjo razliko.

Takšne zgodbe niso redke. Zato velja pogledati, kaj o naravnih sredstvih ob raku dejansko pravi znanost — in kje se začne nevarno področje praznih obljub.

Kaj pravi znanost?

Nekatera naravna sredstva res kažejo obetavne rezultate. Med njimi se pogosto omenjajo vitamin D, kurkumin (glavna učinkovina v kurkumi, začimbi, ki jo uporabljamo za juhe in kari), beta-glukan (naravni sladkor, ki ga najdemo v gobah in ovsu), ribje maščobe in različna zdravilna zelišča. Te sestavine znanstveniki raziskujejo predvsem kot podporo ob klasičnem zdravljenju, ne kot njegovo zamenjavo.

Raziskava, objavljena leta 2023 v strokovni reviji Nutrition and Cancer, ki je zajela več kot 2.400 bolnikov z rakom, je pokazala, da je bila višja raven vitamina D v krvi povezana z nižjim tveganjem smrti zaradi raka in drugih vzrokov. A tu je pomembno poudariti: šlo je za opazovalno povezavo in podporni učinek, ne pa ozdravitev. Znanost jasno loči med "pomaga telesu" in "pozdravi bolezen". Kdor razmišlja o rednem dodajanju vitamina D, lahko v prispevku Kdaj je najbolje jemati vitamin D: zjutraj ali zvečer? najde tudi nekaj praktičnih napotkov o odmerjanju in časovni razporeditvi.

Podobno velja za kurkumin, ki ima v laboratoriju (pri poskusih na celicah) izrazit vpliv na zmanjševanje vnetij in upočasnjevanje rasti rakavih celic. Toda ko pride do ljudi, se ta učinek bistveno zmanjša, saj telo kurkumin hitro razgradi in ga le malo pride do krvnega obtoka. Da bi imel učinek, bi ga morali zaužiti v posebni obliki – s črnim poprom ali v obliki mikrokapsul, saj piperin iz črnega popra po nekaterih raziskavah bistveno izboljša vsrkavanje kurkumina (več o tem v članku 5 živil, ki lahko pomagajo proti vnetnim procesom v telesu). A tudi tu ne gre za zdravilo, temveč za pomočnika ob zdravljenju — in kot pri vsakem dodatku velja zmernost, saj lahko že pri kurkumi zelo visoki odmerki po nekaterih podatkih obremenijo ledvice (glej Je kurkuma škodljiva za ledvice? Resnica, ki jo morate poznati).

Pozor na čudeže

Ko se znajdete v stiski, ste ranljivi, in to nekateri znajo izkoristiti. V ZDA so zato desetletja delovali Quackwatch in National Council Against Health Fraud, organizaciji, ki svarita ljudi pred nevarnimi zdravstvenimi prevarami, zlasti na področju zdravljenja raka. Gre za tiste zgodbe, ki jih pogosto vidite na spletu ali v e-pošti: nekaj v stilu "farmacevti tega nočejo, da veste" ali "ta rastlina ubije rakave celice v 48 urah".

Ti naslovi so privlačni, a nimajo znanstvene osnove in so lahko celo nevarni. Naši starši so nas učili, da ni vse zlato, kar se sveti – to še posebej velja v času bolezni. Poglejmo nekaj znanih primerov, kjer je šlo vse predaleč.

Marelične koščice in nevarnost, imenovana amigdalin

Amigdalin je snov, ki jo najdemo v koščicah marelic, breskev in drugih koščičastih sadežev. Mnogi mu pravijo tudi "vitamin B17", čeprav v resnici sploh ni vitamin. Že pred več kot 100 leti so ga v Rusiji promovirali kot zdravilo za raka, pod imenom laetril pa je postal priljubljen v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Ideja je bila, da se v telesu spremeni v strupeni cianid, ki naj bi ubil le rakave celice.

Zveni logično, dokler ne vemo, da je cianid smrtonosen tudi za zdrave celice. National Cancer Institute v svojem pregledu Laetrile/Amygdalin (PDQŽ) pojasnjuje, da klinične raziskave niso pokazale pomembnega učinka laetrila na potek raka, so pa zabeležili primere zastrupitev. Ena od takšnih zgodb je bila objavljena v reviji Case Reports in Emergency Medicine leta 2023. Govorila je o starejši bolnici s trebušne slinavke, ki je zavrnila kemoterapijo in dnevno jemala visoke odmerke amigdalina. V nekaj dneh je doživela hudo zastrupitev – slabost, zmedenost, bolečine, pospešeno bitje srca. Rešili so jo šele v bolnišnici, z visokim odmerkom vitamina B12 kot protistrupom.

Čeprav so koščice marelic nekaj povsem naravnega, ni vse naravno tudi varno. Če vas tema koščic bolj natančno zanima, si lahko preberete tudi naš prispevek Koščice marelic proti raku, kjer smo zbrali, kaj o njih dejansko pravi znanost.

Graviola – tropska zver z dvema obrazoma

Graviola, ki raste v Srednji in Južni Ameriki, ima mehke, zelenkaste plodove in je znana tudi kot soursop. Na spletu jo pogosto hvalijo kot rastlino, ki "ubije 12 vrst raka". Nekatere laboratorijske študije so res pokazale, da vsebuje snovi, kot so acetogenini in alkaloidi, ki vplivajo na rakave celice.

Toda raziskave so pokazale še nekaj: te snovi so lahko tudi nevrotoksične, kar pomeni, da lahko škodujejo živčnemu sistemu. Memorial Sloan Kettering Cancer Center v svojem pregledu Graviola opozarja, da varnost in učinkovitost graviole pri bolnikih z rakom še nista bili ustrezno raziskani, laboratorijske študije pa so pokazale možno nevrotoksičnost njenih alkaloidov. Pri ljudeh, ki so redno uživali graviolo, so v nekaterih opazovalnih raziskavah opazili tudi simptome, podobne Parkinsonovi bolezni.

Tudi tu velja: nekaj, kar koristi v laboratoriju, še ne pomeni, da bo enako koristilo tudi bolnikom.

Soda bikarbona – več škode kot koristi

Ena bolj bizarnih teorij, ki se že leta pojavlja na spletu, je, da naj bi rak nastajal zaradi zakisanosti telesa in da ga lahko pozdravimo z alkalizacijo – torej z uporabo sode bikarbone. Teorija ima korenine v delu nemškega znanstvenika Otta Warburga, ki je preučeval, kako se rakave celice prehranjujejo (t. i. Warburgov učinek), pri čemer pa Warburg sam ni trdil, da soda bikarbona zdravi raka.

Telo ima izjemno natančen sistem za uravnavanje pH vrednosti, ki ga ni mogoče kar tako "alkalizirati" z nekaj žličkami sode. Ko človek zaužije preveč sode bikarbone, lahko pride do presnovne alkaloze – nevarnega stanja, ko ima kri preveč bazičen pH. Lahko pride do mišičnih krčev, zmedenosti, neenakomernega bitja srca, celo do odpovedi ledvic. V medicinski literaturi je zabeleženih več primerov hospitalizacij zaradi samozdravljenja s sodo bikarbono.

Zakaj ljudje verjamemo?

Ko iščemo upanje, smo pripravljeni verjeti marsičemu. In ker je internet poln navidezno "resničnih pričevanj", se lažno upanje hitro razširi. Te zgodbe pogosto vključujejo navidezno resne vire, a gre za pripovedi brez trdnih znanstvenih temeljev – ali pa jih preprosto ne povedo v celoti. Zato je pomembno, da znamo ločiti med resničnim upanjem in praznimi obljubami.

Kaj pa zelišča in ljudska znanja?

Vendarle pa vse skupaj ni črno-belo. Ljudska medicina ponuja ogromno uporabnega znanja. Reishi goba, na primer, že tisočletja velja na Daljnem vzhodu za "gobo nesmrtnosti". Sodobne raziskave po nekaterih ugotovitvah kažejo, da lahko podpira delovanje imunskega sistema, čeprav njena vloga pri zdravljenju raka pri ljudeh še ni dokončno dokazana.

Podobno velja za korenino astragalusa, česen, ingver, kamilico in številne druge rastline, ki lahko po nekaterih poročilih pomagajo blažiti stranske učinke kemoterapije, kot so slabost, utrujenost ali nespečnost. Tudi kurkumin, o katerem smo govorili zgoraj, ima podobno vlogo – kot podpora, ne kot nadomestilo. Če vas zanima, kako ga varno vključiti v vsakodnevno prehrano, si lahko pogledate tudi recept za Zlato limonado, ki jo pozimi pijejo preudarni.

A ključna razlika je v tem, da tovrstna zelišča uporabljamo kot dopolnilo, ne pa kot nadomestilo za zdravljenje.

Kaj svetujejo strokovnjaki?

Strokovnjaki priporočajo, da se pred uporabo kakršnihkoli dopolnil – tudi naravnih – posvetujete z zdravnikom ali farmacevtom. Nekatera zelišča in dodatki lahko motijo delovanje zdravil, povzročijo alergijske reakcije ali celo zmanjšajo učinek zdravljenja.

Poleg tega za prehranska dopolnila ne velja enako strogo preverjanje kot za zdravila. Po podatkih Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) je na trgu EU v obtoku na tisoče različnih prehranskih dopolnil, a le del njih je znanstveno temeljito ovrednoten, zato je pri izbiri smiselna zdrava mera previdnosti.

Sklepna misel

Čudežnega zdravila proti raku – takšnega, ki bi bilo enostavno, naravno, poceni in brez stranskih učinkov – (zaenkrat) ni. Obstajajo pa načini, kako si lahko naravno pomagate, ki delujejo kot podpora zdravljenju, ne kot njegov nadomestek. To vključuje uravnoteženo prehrano, gibanje, kakovosten spanec, čustveno podporo in v nekaterih primerih tudi zelišča, ki jih poznamo že stoletja.

Vendar je treba biti zelo previden, kadar nekdo ponuja rešitve, ki se zdijo predobre, da bi bile resnične. Zaupajte preverjenim informacijam, pogovorite se z zdravnikom in ne nasedajte tistim, ki želijo iz vaše stiske potegniti dobiček.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.