
Hipokrat ga je predpisoval pogosteje, kot danes kdo poseže po tableti proti glavobolu. Napitek, ki ga imenujemo oksimel (iz grških besed za "kislo" in "med"), je preživel antiko, srednjeveške lekarne in babičine kuhinje – in danes znova polni družbena omrežja z obljubami o čistem črevesju in skopnelih kilogramih. Kaj od tega drži, kaj je pretiravanje in kako ga piti, da si ne škodujete?
Moja znanka, upokojena učiteljica, je za napitek iz kisa in medu izvedela od svoje mame, ki ga je pila vsako zimo. "Pila sem ga dva tedna pred zajtrkom in kosilom. Čudežev ni bilo, sem pa po obroku čutila manj težo v želodcu in manj sem posegala po sladkem med obroki," pripoveduje. Po nekaj dneh jo je začelo peči v grlu, zato je kis razredčila z več vode in ga začela piti po slamici. "Danes ga pijem le občasno in vedno po ustih poplaknem z vodo – zobozdravnica me je opozorila na sklenino." Podobne izkušnje nam pogosto pišejo tudi bralci: večina poroča o prijetnem občutku lažje prebave, nekateri pa so z napitkom prenehali zaradi zgage.
Že stari Grki so uporabljali ta recept, da so se znebili neprebavljene hrane in odvečne sluzi. Hipokrat v spisu o akutnih boleznih oksimel opisuje kot pijačo, ki olajša izkašljevanje in dihanje ter spodbuja prebavo. Verjeli so, da ta napitek zdravi telo, zato so ga pili skoraj tako pogosto, kot mi danes jemo tablete proti glavobolu. V stari Perziji so podoben napitek poznali pod imenom serkangabin, kar dokumentira tudi sistematični pregled raziskav o oksimelu, ki je zajel dvajset kliničnih in predkliničnih študij in ugotovil, da je kakovostnih raziskav na ljudeh še vedno malo.
Zanimivo je, da se je kombinacija znova znašla v laboratorijih. Raziskovalci, o katerih je poročal Scientific American, so ugotovili, da mešanica medu in ocetne kisline v laboratorijskih pogojih precej učinkoviteje zavira bakterijske biofilme kot vsaka sestavina posebej. A pozor: šlo je za poskuse v epruveti, ne za pitje napitka.
Ljudsko izročilo napitku pripisuje skoraj vse: od pomoči pri kronični utrujenosti, glavobolu in težavah s pritiskom do zniževanja holesterola in "topljenja" kilogramov. Raziskave so pri tem bolj zadržane, a nekaj zanimivih ugotovitev le ponujajo:
Danski pregled raziskav v reviji European Journal of Nutrition povzema, da so dokazi spodbudni, a temeljijo na majhnih in kratkih študijah. Zato Evropska komisija jabolčnemu kisu doslej ni odobrila nobene zdravstvene trditve v registru dovoljenih zdravstvenih trditev EU. Več o tem, kaj kis zmore in česa ne, smo pisali v članku Tisočletna skrivnost v steklenički: čemu vsemu je jabolčni kis res kos?
V ljudskem izročilu velja, da je najpomembnejša lastnost tega napitka čistilna. Debelo črevo je namreč najbolj izpostavljen del prebavil, zato so naši predniki verjeli, da ga je prav občasno očistiti – tudi če jemo zdravo hrano.
Sodobna prehranska stroka to vidi nekoliko drugače. Telo ima lasten, zelo učinkovit sistem za odstranjevanje odpadnih snovi – jetra, ledvice in samo črevesje. Pregled raziskav o razstrupljevalnih dietah v reviji Journal of Human Nutrition and Dietetics ni našel prepričljivih dokazov, da bi posebni napitki ali kure iz telesa odstranili "strupe". Tudi strokovnjaki klinike Mayo opozarjajo, da je zdravo črevesje sposobno samo poskrbeti zase.
To pa ne pomeni, da je napitek brez smisla. Topla tekočina zjutraj, ritual pred obrokom in rahlo kisel okus lahko pri nekaterih ljudeh spodbudijo apetit in prebavo, kis pa po nekaterih ugotovitvah upočasni praznjenje želodca, kar prispeva k daljšemu občutku sitosti. Za črevesje pa so še vedno najpomembnejše vlaknine – Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) odraslim priporoča vsaj 25 gramov vlaknin na dan – ter fermentirana živila in dovolj vode. Dobre ideje najdete v člankih Zelenjavni kompot, ki prebudi črevesje: recept s 5 sestavinami za zimsko pripravljenost in Skrivnost v kozarcu: zakaj ljudje že stoletja prisegajo na jutranji sok kislega zelja.
Med napitku ne daje le prijetnejšega okusa, ki omili ostrino kisa. Vsebuje majhne količine polifenolov in encimov, ki jih nekatere raziskave povezujejo z antioksidativnim delovanjem. A ne pozabimo: med je predvsem sladkor. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) med med prištevamo prosto dodane sladkorje, katerih vnos naj bi bil manjši od 10 odstotkov dnevnega energijskega vnosa. Ena žlica medu v napitku je zmerna količina, trikrat na dan pa se že nabere za skoraj 200 kilokalorij.
Uporabite prekuhano vodo, ki naj se ohladi na sobno ali mlačno temperaturo – vroča voda namreč uniči del občutljivih snovi v medu. Med in kis naj bosta domača oziroma čim bolj naravna: nepasteriziran jabolčni kis z motno usedlino (t. i. "kisovo matico") in lokalni med vsebujeta več naravnih spojin kot industrijsko predelani izdelki. Vse skupaj zmešajte, počakajte, da se med povsem raztopi, in potem popijte. Tradicionalno ga pijejo zjutraj na tešče, in sicer 20 minut pred obrokom (zajtrkom, kosilom, večerjo – torej do 3-krat na dan).
Če imate občutljiv želodec ali pogosto zgago, napitka ne pijte na prazen želodec, ampak ob obroku ali po njem. Začnite z eno žlico kisa na dan in opazujte, kako se telo odziva.
Če se odločite za občasno preventivno kuro, potem bodite vztrajni in pred obroki pijte vsaj teden dni. Mnogi poročajo, da se po takem tednu počutijo lažje in imajo bolj urejeno prebavo, seveda pa je to odvisno od cele vrste dejavnikov – prehrane, gibanja, spanja in pitja vode. Napitek je lahko prijeten dodatek k zdravemu življenjskemu slogu, ne pa njegova zamenjava.
Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.
O AVTORJU:
