Kostanj: jesenski prigrizek, ki skrbi za srce, ledvice in kosti

Kostanji so zelo priljubljen in pogost jesenski prigrizek, včasih tudi glavna jed. Kot drugi oreščki vsebujejo veliko maščob, vendar precej manj, kot primerljivi plodovi. Kostanji ne redijo in vsebujejo veliko vitaminov, zlasti vitamina C. Pri kostanjih morate upoštevati, da je priporočljiva in zdrava količina kostanjev 85 g. Če jih boste pojedli več, lahko imate težave.

V 85 gramih boste tako našli 45 % dnevne potrebe vitamina C (to je posebnost med oreščki), 200 kalorij in veliko folatov, ki so sicer značilnost listnate zelene zelenjave. Poleg vitamina C imajo kostanji še veliko vitaminov B1, B2, B6 in folno kislino, ki je odgovorna za nastanek rdečih krvnih celic in sintezo DNA.

Od mineralov imajo kostanji veliko magnezija, bakra, mangana, kalcija, železa, cinka in kalija, posebno mesto pa imajo vlaknine, ki znižujejo nivo holesterola.

Ker imajo kostanji veliko škroba, so po sestavi podobni krompirju in koruzi

So pa kostanji lahko tudi zdravilo.

Pripravite jih lahko kuhane, pečene ali pa v čaju. Vedno imajo prepoznan, samosvoj in prijeten okus, njihova hranilna vrednost pa se ne spreminja.

Divji kostanj za ožilje
Čeprav divji kostanj ni primeren za hrano, pa so tinkture in kreme iz njih zelo zdravilne. Divji kostanj se zelo pogosto uporablja za težave z razširjenimi žilami in kapilarami, pa tudi v hemeroidih in bolečih obdobjih povečane prostate.

Kostanj krepi srce
Kostanji imajo visoko stopnjo mono nenasičenih maščob, kot so olei in palmitiki. Ker hkrati znižujejo nivo holesterola, to zelo blagodejno vpliva na delovanje srca.

Pospešujejo odvajanje vode
Kostanji so rahel diuretik, spodbujajo odvajanje vode iz telesa, kar pomaga pri težavah z ledvicami in želodcem. Poleg tega pospešujejo prebavo, pretok hrane skozi črevesje in pospešujejo cirkulacijo vode v telesu.

Deluje proti vnetjem
Zaradi protivnetnih lastnosti so kostanji koristni za vse, ki imajo težave z artritisom in revmatizmom.

Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.