
Trebušna maščoba ni le estetska skrb – nakazuje, da bi telo lahko potrebovalo več pozornosti. Dobra novica je, da z nekaj premišljenimi spremembami v prehrani, gibanju in počitku lahko marsikdo postopoma opazi razliko.
Trebuh, ki je videti napet in trd, ni le vprašanje videza. Pod trebušno steno se namreč lahko skriva visceralna maščoba – tista, ki obdaja notranje organe in po nekaterih ugotovitvah povečuje tveganje za bolezni srca in ožilja ter sladkorno bolezen tipa 2. Ker je ne vidimo in je ne moremo uščipniti, jo zlahka spregledamo, dokler nas ne opomni obseg pasu ali utesnjena obleka.
Podobno izkušnjo je imela tudi moja dobra prijateljica, ki je po nekaj letih sedečega dela in vse pogostejših naročil hrane na dom opazila, da se ji je trebuh kljub približno enaki telesni teži spremenil – postal je bolj napet in izbočen. "Tehtnica je kazala skoraj enako kot pred leti, a obleke so se oprijemale čisto drugače," mi je zaupala. Ko je obisk osebne zdravnice in nekaj nasvetov nutricionistke spremenila v majhne, a redne korake – več vlaknin, dnevni sprehodi, prej v posteljo – je po nekaj mesecih opazila, da se ji je obseg pasu zmanjšal, čeprav se ni "stradala" ali izvajala nobenih drastičnih diet.
Maščoba na trebuhu ni vedno enaka. Podkožna maščoba je tista mehka plast tik pod kožo, ki jo lahko primemo med prsti – z zdravstvenega vidika je manj problematična. Visceralna maščoba pa se nahaja globlje, znotraj trebušne votline, kjer obdaja jetra, črevesje in trebušno slinavko. Po podatkih ameriške Harvard Health naj bi pri večini ljudi okoli 90 % telesne maščobe predstavljala površinska, podkožna maščoba, le približno 10 % pa naj bi bilo te globlje, presnovno bolj aktivne maščobe.
Ravno ta majhen delež pa po nekaterih ugotovitvah povzroča nesorazmerno veliko težav. Visceralno maščobno tkivo namreč ni le mirujoča energetska zaloga, temveč nakazujejo nekatere raziskave, da deluje skoraj kot majhna žleza – sprošča vnetne snovi (citokine) in hormone, ki lahko vplivajo na krvni tlak, raven sladkorja v krvi in delovanje jeter. Več o tem, kako se kortizol in stres povezujeta s kopičenjem te maščobe, smo pisali tudi v prispevku Kako se znebiti trebušne maščobe?
Vlaknine veljajo med nutricionisti za enega temeljnih gradnikov zdrave prebave in uravnavanja telesne teže. Topne vlaknine, ki se v vodi raztopijo v gelu podobno snov, upočasnijo prebavo in podaljšajo občutek sitosti, kar lahko pomaga, da čez dan posežemo po manjših količinah hrane. Med živila, bogata s topnimi vlakninami, sodijo:
Priporočeni dnevni vnos vlaknin znaša okoli 25 gramov za ženske in 38 gramov za moške, kar so med drugim povzeli tudi v pregledu nacionalnega portala Prehrana.si. V praksi pa po podatkih raziskave Si.Menu, ki jo je izvedel Inštitut za nutricionistiko skupaj z drugimi slovenskimi raziskovalnimi ustanovami, kar 90 % prebivalcev Slovenije zaužije manj od priporočenih količin, povprečno le okoli 20 gramov dnevno. Če iščete konkretne ideje, kako vlaknine enostavno vključiti v vsakodnevno prehrano, si lahko pogledate tudi naš seznam v članku 10 živil s presenetljivo veliko vlakninami in zakaj jih je dobro jesti ali pa preverite, koliko vlaknin dejansko potrebujete glede na starost in spol v prispevku Jeste dovolj vlaknin?
Mandlji so odličen vir zdravih nenasičenih maščob, beljakovin in vlaknin, hkrati pa vsebujejo tudi magnezij, ki sodeluje pri presnovi in delovanju mišic. Nekatere študije nakazujejo, da redno, a zmerno uživanje mandljev lahko pripomore k zmanjševanju maščobe v področju pasu, predvsem zato, ker povečajo občutek sitosti in s tem zmanjšajo skupni dnevni vnos kalorij – o tem smo podrobneje pisali v primerjavi Kaj je bolj zdravo: orehi ali mandlji?
Priporočena dnevna količina je okoli 30 gramov, kar ustreza približno eni majhni pesti oziroma 20 mandljem. Ker so oreščki kalorično bogati, velja pravilo "zmerno, a redno" – več o tem, kako oreščki delujejo kot naravna zavora apetita, najdete v članku Hrana, ki zatre apetit: 8 živil, ki vas resnično nasitijo.
Gibanje je eden najbolj zanesljivih zaveznikov pri zmanjševanju trebušne maščobe. Kombinacija aerobne vadbe (hoja, tek, plavanje, kolesarjenje) in vaj za moč (na primer dvigovanje uteži ali vadba z lastno telesno težo) velja za najbolj učinkovit pristop. Priporočljivih je vsaj 150 minut zmerne aerobne vadbe na teden, ob tem pa še dva dni vadbe za moč.
Zanimivo je, da telo visceralno maščobo zaradi njene večje presnovne aktivnosti pogosto začne porabljati prej kot podkožno, kar pomeni, da se rezultati v obsegu pasu lahko pokažejo razmeroma hitro, če smo dosledni. Kako natančno telo med vadbo in hujšanjem dejansko "izgublja" maščobo, smo razložili v prispevku Kam izgine maščoba, ki jo izgubimo med hujšanjem? Pri tem ni nujno, da gre za intenzivne treninge – že redna hoja, hoja po stopnicah ali opravila na vrtu štejejo kot koristno gibanje.
Visoko predelana hrana pogosto vsebuje veliko dodanega sladkorja, slabših maščob in praznih kalorij, kar prispeva k presežku energije in posledično k pridobivanju telesne teže, tudi v predelu trebuha. Smiselno je, da jedilnik temelji predvsem na polnovrednih živilih – zelenjavi, sadju, polnozrnatih žitih in pustih virih beljakovin – kar poudarjajo tudi pri portalu Vizita.si.
Voda pomaga pri prebavi, podpira presnovo in lahko zmanjša občutek lakote, ki ga sicer včasih zamenjamo za žejo. Zadostna hidracija je tudi pomembna pri odstranjevanju presnovkov, ki nastanejo med razgradnjo maščobnih zalog.
Spanje je pogosto spregledan, a izjemno pomemben dejavnik pri uravnavanju telesne teže. Pomanjkanje spanja lahko poveča raven hormona grelina, ki spodbuja apetit, in hkrati zmanjša raven leptina, hormona, ki nas opozarja, da smo siti. Posledica je, da po slabo prespani noči pogosteje posegamo po kaloričnih in sladkih prigrizkih.
Po nekaterih ugotovitvah naj bi ljudje, ki redno spijo manj kot 5 ur na noč, imeli večjo verjetnost za kopičenje prav visceralne maščobe. Več o povezavi med spanjem in apetitom smo pisali v prispevkih Hodite ponoči na stranišče? Je to bolezen? in Je spanje pomembnejše za vitkost kot prehrana?, kjer raziskave nakazujejo, da lahko že nekaj noči slabšega spanca opazno vpliva na apetit naslednji dan.
Dolgotrajni stres povečuje raven kortizola, hormona, ki – po nekaterih ugotovitvah – spodbuja prav kopičenje maščobe v predelu trebuha. Mehanizem naj bi bil evolucijsko pogojen: telo v stresnih obdobjih "varčuje" energijo in jo raje shranjuje kot porablja. Tehnike sproščanja, kot so dihalne vaje, sprehodi v naravi ali preprosto več časa brez telefona, lahko po mnenju strokovnjakov pripomorejo k nižji ravni kortizola, kot je razloženo tudi na portalu Aktivni.si.
Zmanjšanje trebušne maščobe redko poteka čez noč in skoraj nikoli z eno samo "bližnjico". Zahteva celovit pristop, ki povezuje zdravo, k vlakninam usmerjeno prehrano, redno telesno aktivnost, dovolj spanja in zavestno obvladovanje stresa. S takšnimi, postopnimi spremembami marsikdo ne le izgubi odvečno maščobo okoli pasu, temveč po lastnih izkušnjah opaža tudi izboljšano splošno počutje, več energije čez dan in boljšo prebavo.
Če vas zanima še širši pregled zdravega in trajnostnega hujšanja brez stradanja, si lahko preberete tudi prispevek Kako hujšati brez škode za zdravje.
Vsebina je informativne narave in ne nadomešča nasveta zdravnika. Pri pripravi so bili uporabljeni javno dostopni strokovni viri, priporočila WHO, EFSA in drugih organizacij.
O AVTORJU:
